INTERVJU z Marjanom Ščavničarjem, prostovoljcem na covid oddelku UKC Maribor

14.12.2021

Kratka predstavitev:
Marjan  Ščavničar je star 48 let in prihaja iz Maribora. Meseca marca je minilo že dvajset let, odkar dela na Surovini. Zadnja leta opravlja delo strojnika, prvih osem let pa je delal kot sortirec. V kratkem bo s sodelavci iz PE Nekovin nadaljeval delo v Rušah. Njegovi delovodji sta David Černe in Zdravko Simonič. Z delom na Surovini je zadovoljen, »sicer ne bi bil tukaj toliko let,« pravi. Poleg službe skrbi za zdravo življenje s tem, da kolesari in obiskuje fitnes.

Kako to, da ste se odločili za prostovoljstvo?
Meseca maja sem se v lastni režiji odločil narediti izpit za bolničarja pri Rdečem križu (v nadaljevanju RK). Opravljen izpit je pravzaprav eden izmed pogojev, da lahko opravljaš prostovoljno delo na UKC Maribor. Sem tudi član civilne zaščite, od koder so me najprej kontaktirali, če bi mogoče želel opravljati ta izpit. Zdelo se mi je zanimivo, zato sem pristal. Meseca maja je potekal 70-urni tečaj, ki mu je konec meseca sledil izpit, katerega sem uspešno opravil.

Kako pa poteka izpit, kakšne naloge je potrebno opraviti?
Ko smo se prijavili na izpit, smo se zavezali, da bomo morali pristopiti na pomoč ob raznih nesrečah in kot si takrat nismo mislili, tudi ob epidemiji v bolnišnicah. Predanost nudenju pomoči je prvi korak do uspešnega opravljanja prostovoljnega dela. Vaje smo izvajali v Punatu, kjer smo se učili osnov medicinske pomoči.

V sklopu vaj smo spoznali tudi dekleta iz zagrebškega RK, od katerih smo izvedeli, kako je bilo, ko so pomagale po potresu v Petrinji, kar je bilo tudi zanimivo slišati. Ko si enkrat na seznamu prostovoljcev RK, te namreč lahko pokličejo za pomoč v katerikoli situaciji.

Iz UKC so nato poslali prošnjo za prostovoljce na RK. Sam sem tudi že cepljen od meseca maja, tako da sem se vseeno lahko nekoliko bolj suvereno odločil za pomoč v bolnišnici.

Glede na to, da sami niste zboleli za covidom, ste pa cepljeni, je zelo plemenito dejanje, da priskočite na pomoč v sam »center bolezni«, na oddelek intenzivne nege. Nam lahko poveste konkretneje, kako poteka delo prostovoljca na takšnem oddelku?
Na prvem mestu je zaradi zaščite pred virusom zelo pomembno stalno preoblačenje in razkuževanje, ko prihajaš in ko odhajaš z oddelka. Na vsaki strani prostorov za osebje je siva cona, ki služi kot prehodna do rdeče cone, kjer se nahajajo bolniki. Vsak dan, ko prehajaš iz sive v rdečo cono (in nazaj), se moraš preobleči. Teh oblačil je ogromno, pravzaprav si zaščito oblečeš prek svojih oblačil. Nadeti si moraš kapo, ustrezno zaščitno masko, ki je primerna za kužno okolje, v katerem delaš, nadalje vizir, rokavice ter prevleki za oblačila in čevlje. Tvoje delo je, da pomagaš zaposlenim, da jim ni treba prepogosto hoditi iz rdeče cone. V sivi coni so mi tako povedali, kaj potrebujejo, jaz pa sem potreben material nato dostavil iz lekarne. Opravljal sem pravzaprav delo medicinskih sester/bratov, ki jih žal primanjkuje, zato sami ne zmorejo vsega.

Delo sem opravljal na »covid psihiatriji«, na intenzivnem oddelku, kjer je petindvajset postelj. V enem prostoru sta lahko skupaj največ dva bolnika. Vse postelje so bile v času, ko sem prišel, zasedene; preden sem odšel, pa je bilo pet praznih. Nove bolnike velikokrat pripeljejo tudi ponoči. Tiste, ki se jim stanje izboljša, pa odpeljejo na navadni oddelek. Nekaj pa jih je v tem času žal tudi preminilo.

Koliko pa so v povprečju stari ljudje na intenzivni negi? 
Večinoma so starejši, ki imajo še kakšne pridružene bolezni. Več je tudi necepljenih.

Koliko pa je na oddelku prostovoljcev in kako pogosto pomagate vi?
Jaz osebno sem delo opravljal od 23. 11., vsak dan, do 5. 12.  Med tednom sem bil edini prostovoljec. Sicer pa je prihajala še ena gospa in pred tem še eno dekle, ki pa ni ostalo dolgo. Med vikendom sem bil na oddelku 12 ur na dan. V drugem tednu sem celo najprej delal na Surovini, popoldne pa v bolnišnici – takrat so bili dnevi še precej bolj naporni. Takšnih prostovoljcev je malo, veliko jih namreč ne zdrži dolgo. Čas in izkušnje pokažejo, da je treba »imeti želodec« za takšno delo.

Ali prostovoljci tudi vidite bolnike na intenzivni negi?
Da, vidimo jih, vendar je naše delo kot bolj s pacienti povezano z dostavo zdravstvenega ter odstranitvijo odpadnega materiala, uporabljenih rjuh, posteljnine ipd.

Je stanje v bolnišnici torej res takšno, kot ga prikazujejo v medijih?
Je, res je, zato toliko bolj bolijo izjave nekaterih ljudi, da so v posteljah lutke in da gre za manipulacije.

V spominu ti ostanejo najhujši primeri, za katere slišiš na intenzivni negi. Nekateri pa imajo to srečo, da se jim stanje po tednih ali mesecih toliko izboljša, da jih premestijo na navadni oddelek. Tako se je zdaj zgodilo tudi z Alfijem Nipičem, ki je bil tudi na respiratorju. Na intenzivnem oddelku večkrat na dan opravljajo različne analize, da lahko sproti spremljajo stanje bolnikov. Njihovo delo je res intenzivno, težko in hkrati zelo odgovorno.

Zdaj, ko ste imeli možnost videti primere bolnikov in razmere v UKC, kakšno je vaše mnenje o tem, da nekateri še zmeraj ne verjamejo v obstoj virusa?
Tistim, ki ne verjamejo že v osnovi, lahko razložimo na kakršenkoli način, četudi podkrepljen z dejstvi, pa še vedno ne bodo verjeli. Virus je med nami in ljudje resno zbolevajo. To, kar sem videl med delom na UKC, dokazuje prisotnost virusa in posledice, ki jih lahko prinese.

Kako pa se držijo zdravniki in ostalo medicinsko osebje?
Osebja na oddelku je v izmeni približno petindvajset. Okoli enega pacienta so po navadi naenkrat štirje zdravstveni delavci, tako da lahko preštejemo, koliko bi jih moralo biti, če bi bilo treba naenkrat poskrbeti za vse paciente. Izmučeni so, saj to traja že skoraj dve leti. Kljub temu pa so do pacientov izredno prijazni.

Zaposleni so tudi želeli, da pridem ponovno pomagat. V teh dveh tednih sem se veliko naučil in že navadil dela. Vsakič, ko kdo od prostovoljcev ni več zmogel opravljati tega dela, so morali namreč nekoga ponovno uvajati. Je pa delo seveda bolj kot fizično naporno psihično, saj so ti bolniki ljudje z imeni in priimki in njihove zgodbe se te dotaknejo.

Vam je ostal v spominu še kak poseben, pretresljiv dogodek?
To je bilo še na začetku mojega dela v UKC in zelo živo se spominjam dne, ko sem prišel na delo popoldne. Minila je slaba ura, še manj, ko mi je redno zaposlena sodelavka, ki je že vajena takih prizorov, povedala, da je en pacient, s katerim sem se še malo prej pogovarjal, preminil. Takrat me je zadelo. »Kako, če pa sva še prej govorila?« Takrat sem prvič doživel nekaj takega. Spominjam se, kako sem vsakih nekaj sekund pogledal proti pokriti postelji ...

Imate morda delavci ob takšnih dogodkih možnost kakšne psihološke pomoči?
Tega nisem zasledil, verjetno pa obstaja. So pa sedaj omogočeni obiski pacientov, čeprav zgolj ene osebe. V začetku to ni bilo dovoljeno, zdaj, ko je vse že nekoliko bolj utečeno, pa obstaja vsaj ta možnost. To je svojcem in pacientom v veliko tolažbo.

Kako so se pa naši zaposleni odzvali na to, da ste hodili pomagat na covid oddelek, so vedeli?
Da, sodelavci so vedeli, da delam na UKC. Komentarji so bili seveda zelo pozitivni. So jih pa najbolj zanimali razlogi, zakaj sem se odločil za takšno delo.
 
Marjanu se zahvaljujemo, da si je vzel čas za ta intervju, kljub temu, da je bil na dopustu. Prijeten sogovornik, ob katerem dobiš občutek, da je med nami še veliko dobrih ljudi, ki jim je mar za sočloveka in družbo, v kateri živimo. Pomembno je, da vzdržujemo te vrline, ker ravno v času epidemije so se izkazale kot izredno pomembne. Ne moremo biti tako sebični in neodgovorni, da mislimo samo nase. Morda bomo kdaj tudi sami potrebovali pomoč.

 

•